Gajšek, Vladimir. »Jože Vodlan razstavlja v ljubljanski galeriji Krka.« Slovenec 24. Jul 1996.
Izseljenski ameriški Slovenec in uspešni slikar Jože Vodlan je predstavil v ljubljanski Galeriji Krka opus svojih evroposkih in ameriških likovnih snovanj. Jože Vodlan je končal likovno akademijo v Linzu leta 1963, se ukvarjal z restavratorskimi deli, nato se je preseli v ZDA, kjer je sodeloval s kiparjem prof. Francetom Goršetom in akademskim slikarjem Mirkom Zupančičem ter ustanovil umetniški klub »LOK«. Ta umetniški klub se je v Ameriki odlično uveljavil in žel razstavne uspehe. Nič manjše tudi slikar Jože Vodlan, ki se je ob svojem slikarskem umetništvu ukvarjal še z dizajniranjem za velika in zahtevna ameriška podjetja, pri tem je pokazal vso estetiko ekonomsko-propagandnega tipa. Tako deluje slikar Jože Vodlan že od svojega dvajsetega leta, ko je leta 1958 že študijsko snoval svoja likovna dela, v letu 1966 je končal tudi njujorško School of Visual Arts- prehodil je različne faze, od ademskega realizma do geometrizirane abstrakcije ter ekspresivnosti.
O Vodlanovem slikarstvu je zapisala Dr. Jožica Jeraj med drugim takole: »Vodlanove slike so praznične, vzbujajo mir, odsevajo zemeljsko, galaktično, psihično, globoko čustveno razpoloženje. Njegove slike so brez naslova, prepuščene so gledalcu, da si sam ustvari vizijo in čustveno doživetje. V Vodlanovih slikah odkrivamo vedno nove vizije, ki so nastale v umetnikovem podzavestnem, vzvišenem, ustvarjalnem zamaknjenju.« Tokratna razstava v celoti potrjuje Vodlanovo slikarsko vizionarnost, ki se izraža z občutjivim okusom za barvo in črto, s pretanjenim posluhom za kompozicijo in slikarski ustvarjalni gon. Tako je gledalec po svoje navezan na te slike s tistim značilnim slovenskim občutjem, ki ga je mogoče dojeti tudi v poimpresionistični in ekspresivni maniri. Tudi Damjana Simončič je zapisala o Vodlanovem slikarskem učinkovanju: »Slika zaživi takrat, ko ne vidimo več materiala, ko pred našimi očmi postane prozorna, brezmejna, prepuščena gledalčevi viziji in domišljiji. In takrat nastopi trenutek resnice, ko globoko v sebi začutimo isto z umetnikom. Zaradi te resnice smo prišli na razstavo.« Umetniška večpomenska resnica odkriva v sebi enost umetnikove ustvarjalne volje in njegovega izraza, torej njegovo osebno celovitost. Z vedenjskega umetniškega vzorca lahko sklepamo, da se stopi gledalec z Vodlanovimi slikami res na način umetniške imanentne resnice, vendar hkrati s svojim pogledom tudi po svoje uresničuje sliko. Temu se reče resničenje vidne likovne umetnosti. Brez pogleda bi bila namreč likovna umetnina v sebi slepa in nedojeta. V estetizaciji pogleda pa se zgodi, da zaživi umetnina v gledalcu z živo močjo in mu vzbuja lepa podoživetja.
