Jože Vodlan: Stefanič, Bogomir Jr. »Iščem svetlobo, ki osrečuje.« Družina 11. Avg. 1996.
Z razstavo v galeriji Krka (Dunajska cesta 65, Ljubljana)- na ogled bo do 11. Septembra- se po 39 letih bivanja in ustvarjanja zunaj Slovenije s pregledom svojega ustvarjalnega opusa v domovino vrača slovenski rojak, akademski slikar Jože Vodlan. Razgibana življenjska pot, neizbrisno zaznamovana z držo kristjana in Slovenca, se zrcali v optimizmu in svetlobi umetnikovih stvaritev- o takšni, k miru in sreči naravnani umetnosti, je tudi tekla beseda v pričujočem pogovoru.
Kratek sprehod skozi vaše ustvarjanje nam razodeva, da ste delali na kaj različnih področjih. Tako ste v Avstriji nekaj časa delali kot restavrator, v ZDA ste se uveljavili kot grafični oblikovalec, tudi na področju reklam, vzporedno pa ste se ves čas posvečali tudi iskanju lastnega ustvarjalnega likovnega izraza. Ali so se te dejavnosti- restavratorstvo, ki se ukvarja s podobami preteklosti, reklamno oblikovanje, ki je verjetno najznačilnejši izraz sedanjosti, in umetniška ustvarjalnost, ki je v svojem iskanju nekako zazrta v prihodnost kako prepletale?
Najprej moram povedati, da vsega, kar sem doživel in počel, nisem nikoli do podrobnosti načrtoval. Moj glavni cilj ves čas je bil, kako čim bolj spoznati umetnost, kako in kje bi se čim več naučil. Ko sem obiskoval akademijo v Linzu, sem se soočil tudi z vprašanjem eksistence in videl, da se je zelo težko preživljati zgolj s prodajo slik. Profesor Herbert Dimmel me je kmalu usmeril v restavratorstvo, predstavil me je znanim avstrijskim restavratorjem in muzejem, s katerimi sem potem sodeloval. Z restavratorskim delom sem lahko po eni strani nekaj zaslužil, hkrati pa sem se ob stiku s staro umetnostjo veliko naučil, predvsem na področju slikarske tehnike, saj sem ob restavriranju neposredno spoznaval, kako so včasih mojstri slikali, kako so dosegali takšne ali drugačne likovne učinke; na tej podlagi pa sem lahko razvijal lastne tehnike. Pozneje, ko sem prišel v ZDA, možnosti za restvratorsko delo ni bilo. Bil sem sredi New Yorka in sprva kar nisem vedel, kam bi se podal. Najbližja mojim hotenjem je bila oblikovalna, grafična umetnost. Tako sem imel še vedno opravka z vizualnostjo, čeprav je treba priznati, da tu ni prihajala do izraza tista iskrena čustvenost, ampak je bilo to delo bolj oblikovanje, če smo čisto iskreni »prevar« -nekaj narediti lepo, privlačno, da bi prepričali človeka, naj tisti izdelek kupi, in sicer ne glede na to, ali je dober ali slab.
Continue to Pages: 1 2 3
